Kako vadimo?
Pri učenju igranja na inštrument ali prepevanja je zelo pomembno vadenje. Z vadenjem utrjujemo že pridobljena znanja in si omogočamo, da korak za korakom napredujemo na višji nivo igranja oz. prepevanja. Znanje in spretnosti v igranju oz. prepevanju ne prideta sama od sebe; da se naučimo dobro igrati na inštrument in prepevati, potrebujemo veliko lastne aktivnosti in truda.
Pomembno je, da si najprej poiščemo primeren prostor, kjer bomo lahko vadili. Za vadenje potrebujemo dovolj veliko sobo s primerno akustiko in zagotovljenim mirnim okoljem v soseščini, ki je podlaga za našo dobro koncentracijo. Med vadenjem moramo vse misli usmeriti v glasbo, biti moramo zbrani, sicer bomo delo opravili površno in bo večina porabljenega časa in truda zaman.
Vsak glasbeni inštrument in glas (ki je tudi inštrument v našem telesu) ima svoje značilnosti ter specifike, toda pri igranju na vse pa velja, da se je najprej potrebno dobro ogreti, preden lahko začnemo kakovostno vaditi skladbe. Lahko začnemo z ogrevalnimi vajami v smislu tehničnih (upevalnih) vaj, z vajami za intonacijo, kasneje z lestvicami in krajšimi etidami, ki imajo poudarek na tehničnih spretnostih.
Vse našteto (in še marsikaj drugega) nam učitelj zapiše v glasbeno beležko, ki jo redno prinašamo k pouku instrumenta. Ne pozabimo prebrati vseh napotkov, ki so zapisani v glasbeni beležki, in se hkrati spomnimo, katere zanimive glasbene nasvete smo še izvedeli pri pouku. Da bodo starši seznanjeni z našim delom, se potrudimo, da jim vedno pokažemo (in damo za podpisat), kaj je v glasbeno beležko zapisal učitelj. Velikokrat nam starši na ta način lahko pomagajo, še posebej, če so tudi oni nekdaj hodili v glasbeno šolo.
Skladb nikoli ne preigravamo od začetka do konca. Izberemo posamezne dele skladbe in poiščemo posamezne takte, ki nam povzročajo težave, in jih v počasnem tempu (hitrosti) izpilimo. Izkušeni in uspešni glasbeniki vedo povedati in svetovati, da je sicer marsikdaj težko ravnati po načelu, da več vaje potrebujejo tisti deli skladb, ki so težji in nam delajo preglavice kot tisti, ki jih z lahkoto pravilno zaigramo, pa vendar se držanje tega načela v efektivnosti vadenja glede na vložen čas skozi daljše obdobje vadenja še kako obrestuje.
Veliko je stvari, na katere moramo biti pozorni: prave note, ritem, prstni redi, dinamika, artikulacija in še in še. Vsega tega ne moremo opaziti, če igramo hitro kot ekspresni vlak. Zaradi tega tudi ne opazimo napak pri igranju. Vedno najprej razmislimo, kaj in kako bomo nekaj zaigrali, šele nato se lotimo igranja. Natančno poslušajmo vsak zaigrani ton. Sprva vadimo počasi; vadimo pri takšni hitrosti, da lahko igramo brez napak in v enakomernem, počasnem tempu - hitrosti. Šele ko igramo brez napak, lahko povečamo hitrost igranja.
Preden prenehamo z vadenjem, se vprašajmo, kaj smo dosegli z današnjim delom. Kateri deli skladbe nam gredo dobro in kje se še pojavljajo težave? To si vzemimo kot osnovo za načrt vadenja v naslednjem dnevu.
Koliko časa potrebujemo na dan za vadenje?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, kajti vsaka snov zahteva različno količino časa glede na težavnost. Okvirno lahko rečemo, da je trideset (30) minut na dan v prvem razredu inštrumenta nekako dovolj. Težja ko je snov (višji razredi), več časa potrebujemo, da jo osvojimo, posledično seveda potrebujemo več časa za vadenje v enem dnevu. Ne smemo pa prezreti pogleda na učinkovitost kontinuiranega – rednega dnevnega vadenja, ki se dobro odraža v naslednjem pregovoru: »Pet minut vadenja vsak dan bolj učinkuje kot pol ure enkrat na teden«. Iz tega izhaja, da bomo samo z rednim delom dosegli rezultate (vsekakor ne s kampanjskim) ki si jih želimo in s tem uspešno ter hitro razvijali svoj glasbeni talent.
Vadenje je zahtevno delo tako za naše možgane kot tudi za telo, ki se velikokrat med igranjem nahaja v rahlo prisiljeni drži. Zato pri daljšem vadenju ne pozabimo narediti odmora za krajši počitek in eno ali dve vaji za sproščanje telesa. Misli se nam bodo zbistrile, telo sprostilo in tako bomo lahko dobre volje nadaljevali z vadenjem.